Včasih je potrebna le drugačna perspektiva ...

Čudež se mora in se bo zgodil še isti dan. Tomažek je bil trdno odločen, da ne bo zaspal, dokler v mislih ne najde prave linije papirca. Toda sredi noči je težko razlikoval med resničnostjo in sanjami, kjer so se mu izmenično prikazovali duhovi preteklosti in sramotni dogodki tistega dne. Vlakec smrti je drvel po ovinkasti cesti nad prepadi in mu povzročal slabost. V kotičku svoje zavesti se je Tomažek zavedal, da mora proti svetlobi, ki jo vidi v daljavi. Toda kako, ko pa ga roka nenavadno boli? Od daleč je slišal stoke bolečine, ki so postajali vse glasnejši. Hej, saj to je njegovo ječanje! Roka mu je očitno zaspala, nekdo pa ga stresa za ramena. Ves krmežljav se je končno opogumil in odprl svoje pordele oči. Na postelji je ob sebi zagledal Janeza. ≫Slišal sem, kako govoriš in tarnaš v spanju, pa sem prihitel k tebi. Bal sem se že, da te ne bom mogel priklicati v resničnost, tako dolgo so te oklepale sanje! Pridi. Res je bolj zgodaj, kot sem načrtoval, a za vaju imam presenečenje! Odpraviti se moramo na pot.«

»Na pot? Kam naju pelješ?« Vznemirjenje je v trenutku nadomestilo nočne more in kot bi mignil, je Tomažek oblečen preskakoval po dve stopnici hkrati. V kuhinjo je prišel istočasno z Ano. Po njenem presenečenem izrazu na obrazu je sklepal, da tudi ona nima pojma, kaj točno ima Janez v načrtu. Debelo je pogledal polno košaro za piknik ter vse dobrote, ki so jih vabile na mizi. Je vse to pripravil Janez? Kdaj?

»Celo poletje sem premišljeval, kako vaju lahko presenetim. V začetku tedna sem se dokončno odločil in rezerviral današnji podvig. Imamo dvojno srečo- prvič: ne bosta imela časa razmišljati o včerajšnjem nesrečnem pripetljaju in drugič: obeta se nam jasen dan brez vetra in oblakov! Tako bo večja verjetnost, da ostanemo v zraku.« Janez je pogledal enega in drugega in bil zadovoljen z učinkom svojega zadnjega stavka. Končno ima vso njuno pozornost. Toda, če bosta cel dan stala na mestu in ga debelo gledala, ne bodo prišli nikamor. »No, dajta. Zmigajta se. Dobro se najejta!«

Ana je pretreseno zavzdihnila. V zraku? Mar se ji bo končno izpolnila želja iz mladosti, na katero že vrsto let ni upala pomisliti? »Spomniš se,« je zašepetala Janezu preden so jo prehiteli spomini.

Bila je še mlado dekle, a nikoli ne bo pozabila, kdaj se je zaljubila vanj. Kot srednješolci so letovali v bližini manjšega letališča. Na kosilo je v to letovišče zahajal tudi lastnik enega od letal, s katerim se je Janez skrivoma dogovoril za čiščenje. Medtem ko so drugi telovadili, se je Janez izmuznil na letališče in mu ga pomagal očistiti. V zahvalo ga je lastnik letala vzel s sabo na kratek prelet.

Učitelji ne bi vedeli, kaj se je zgodilo, če ne bi tekli mimo pristajalne steze ravno v trenutku, ko je Janez stopil iz letala. Ani se je vedno zdel nekoliko predrzen, a ko je ob pristanku zlezel iz letala, si snel očala in se s svojimi temnimi očmi vprašujoče zazrl naravnost vanjo (čeprav so bili okrog nje še vsi sošolci in učitelji), je vedela, da je med njima posebna vez. Preden je začel služiti kazen zaradi špricanja, se mu je približala in ga hudomušno pograjala: »Mene pa nisi mogel vzeti s sabo?«

Iste temne oči so se več kot petdeset let kasneje zopet ljubeče zazrle vanjo. Tokrat te vabim s sabo, so ji govorile.

Tomažek je bil izgubljen v svojih mislih, zato se ni zavedal neme ljubezenske izpovedi, ki se je odvijala za njegovim hrbtom. Peklila ga je misel, da je ponoči zaspal brez rešitve. V tistem trenutku ga je bolj kot skrivnostnost Janeza skrbelo ali bo ahko užival v izletu, ko pa je samega sebe spet razočaral. Ko pa je pogledal raznežena Janeza in Ano, si je premislil. Podarjena mu je bila še ena priložnost, da skupaj preživijo lep dan. Daleč, daleč stran od uničene čipke. V izletu bo užival, pa čeprav to pomeni, da bo celo noč pokonci in iskal rešitve.

Tako se je tudi zgodilo. Polet iz Bovca do domačih krajev s Pilatus Porterjem, piknik ob smaragdni Soči in čudovito vreme so vsem trem prinesli spomine, ki jih bodo celo življenje nosili v srcu. To je bil popoln dan!