Skozi megleno jutro so si prvi sončni žarki utrli pot do Tomažkovega krmežljavega obraza. Bil je uničen od vsega stresa in pomanjkanja spanja preteklega tedna, zato ni čudno, da je spet spal nekoliko dlje. Bolele so ga prav vse mišice v križu, a niti to mu ni preprečilo, da bi skočil pokonci in še v pižami ter s čipko v roki stekel v jedilnilnico. Po poti je kričal: »Ana, kje si? Nekaj ti moram pokazati!« Janez je pritekel od zunaj, takšen kraval je ustvaril Tomažek. ≫Umiri se, fant. Tako dolgo si spal, da je brez tebe morala k sosedi. A ne skrbi, kmalu se vrne. Še pred tvojo mamo. Mislim, da bosta ostala še na kosilu, kajne? No, moram se podvizati in nabrati zelišča ter solato za kosilo, da ne bo prepozno ...«

Tomažek ga je poslušal le na pol. Danes je dan, ko bo pokazal svojo prvo čipko, jutri pa se prične že šola. Kako hitro je minil teden dni in kakšno dogodivščino je doživel! Pogledal je čipko v svoji roki, a ni bil prepričan, da bo lahko komurkoli pripovedoval o njej. Ne, raje bo vsem povedal, kako je bilo čudovito leteti. Zagotovo mu bodo sošolci zelo zavidali!

»Dobro jutro, Tomažek! Si lepo spal?« se je zaslišal Anin glas izza vhodnih vrat, »Kaj pa imaš v roki?« Tomažek je nenadoma postal sramežljiv. Kaj, če Ani čipka ne bo všeč? Če ni pravilno sklekljana? »Emmm ... k-ker sem ga tako polomil, s-sem se želel odkupiti. Sklekljal sem ti čipko, ki jo lahko prodaš namesto s-s-srčka,« je zajecljal.

»Tomažek, pa saj to je čudovito! Tako čudovita čipka! Naši lepi kraji iz zraka. Ob pogledu nanjo se spomnim na občutke v letalu in najin pobeg na jaso. Oprosti, toda tako dragocenega darila ne morem prodati za noben denar.« Zasolzile so se ji oči, ko je ganjena objela svojega dragega vnučka. Že res, da mora vse preizkusiti na lastno pest in zaradi tega marsikdaj trpijo tudi vsi okrog njega. Toda fant ima srce na pravem mestu. Zavedla se je, da je zanjo žrtvoval zadnje tri dni počitnic in bilo ji je žal, da ni opazila, v kakšno stisko sta ga spravila njen padec in skrivnost zaradi uničenega srčka. Pretekli teden se je veliko naučila. Naj se sliši še tako nenavadno, a življenje te preseneti, ko to najmanj pričakuješ. Ko si v težavah, se lahko vdaš v usodo (kot se je na primer ona) ali pa ne popustiš v še tako brezizhodni situaciji (kot je uspelo Tomažku).

Zlom prsta se je pokazal za pravi blagoslov. Seveda je pogrešala klekljanje, a pridobila je čas za druge stvari in se še bolj zbližala s svojim možem. Pridobila pa je tudi novo zaupanje v svojega vnučka. »Tako prazna hiša bo, ko boš danes odšel domov,« je v zadregi posmrkala.

»Ne bodi žalostna, Ana,« jo je potolažil Janez, ki je slišal njun pogovor, »saj bo kmalu spet prišel na obisk. Do takrat pa naju bo nanj spominjala čipka!«

»Za vse večne čase jo bom uokvirila v steklo in obesila na največje okno v kuhinji,« mu je odvrnila.

»Lahko jo bova pogledala kadarkoli, sporočala nama bo, kaj je v življenju resnično pomembno.« se je z njo strinjal Janez in pomežiknil Tomažku. »Čipka je namreč tudi dokaz, da ljudje ne maramo pametovanja, temveč šteje le pravo dejanje v pravem trenutku, ki zasenči še tolikšno napako, ki smo jo storili v preteklosti«

Tako je po spletu okoliščin tistega tedna z veliko vloženega truda nejevernega Tomažka nastala še ena neprecenljiva mojstrovina iz idrijske čipke, ki bo še dolgo kljubovala toku časa. Naj njeno dragoceno sporočilo za vedno seže v vaše srce.