Se bo Tomažek ≫opekel≪ tudi, če Ani prizna, da bi rad poskusil klekljati?

Ana je v kuhinjo prišla ravno pravi čas. Iz posode, v kateri se je dušilo meso, so že uhajale značilne vonjave po zasmojenem, posoda s krompirjem pa se je pošteno penila. Žerjavica v krušni peči je oddala skoraj vso toploto preden je zlatorumeno popekla domači kruh s semeni. Edino goveja juha se je mirno kuhala na nizkih temperaturah. Tomažek je občudoval spretnost stare mame, kajti ni minila minuta, že je ponovno spravila kuhinjo v red, dala pražiti prej narezano zelenjavo, umila roke in sedla za bulo.

Tomažek jo je večkat videl klekljati, a še nikoli bele in rožnate niti niso vodile v tako zapletene vzorce kot tokrat. Vedoč, da je čipka nekaj posebnega, jo je vprašal: »Kaj pa danes klekljaš?«

Z iskrico v očeh mu je Ana odvrnila: »Srček klekljam po naročilu neke gospe iz mesta, ki ga je ob selitvi izgubila. S tem pa tudi dragoceni spomin na pokojno mamo, ki ji je srček podarila tik pred smrtjo. Stalo jo bo celo premoženje, saj je risarka vzorcev narisala vzorec srčka na podlagi slike, mene pa je prosila, da ga sklekljam. Čipko občudujem, saj vsebuje nekaj romantičnega. Zdi se privlačno preprosta, a je hkrati zapletena v kombinaciji številnih tehnik idrijske čipke. Ni tradicionalna, pa vendar je del družinske dediščine. Čutim, kot bi pokojna gospa vanjo vtkala svojo žalost in hkrati izlila srečo z mislijo na nekoga posebnega.«

Ana je za trenutek preverila stanje v kuhinji in dodala: »Toda dovolj o čipki, vrniva se v realnost. Ali lahko olupiš krompir, ker me čas že pošteno priganja? Vzemi tisto belo krpo, da se ne opečeš!«

Tomažku ni bilo treba dvakrat reči. Še vedno je razmišljal o srčku, ko je zaprl kuhalno ploščo in kar z rokami prijel vroča ročaja posode. Skoraj bi izpustil njeno vsebino na tla, tako močno se je spekel. To ga je spet postavilo v realnost. Medtem, ko je držal prste pod curkom ledene vode izpod pipe, se je jezil sam nase: »Presneto, že spet nisem pomislil, kaj počnem!«

Še preden pa je uspel zapreti pipo, je bila Ana že pri njemu, natočila mrzlo vodo v velik kozarec in mu prijazno dejala: »Daj, usedi se za mizo in drži prste v vodi, bom že jaz na hitro olupila krompir. Tako zelo se mi pa tudi ne mudi s klekljanjem.« Bil je v dilemi ali naj najprej pomaga Ani ali odpravi bolečino, vendar je kljuvanje v prstih v ritmu udarjanja srca prevladalo nad častjo. Zato jo je brez besed ubogal.

Med hlajenjem prstov si je Tomažek podrobneje ogledoval Ano. Lupila je krompir in prepevala v ritmu glasbe, ki je prihajala iz starega radia na kuhinjski polici. Mama mu je pripovedovala, da je imela Ana težko življenje, pa vendar je smeh tako pogosto krasil njen obraz, da so ji nastale številne drobne gubice pod bistrimi temno rjavimi očmi, ki so dajale občutek, da vidi globlje od izgovorjenega. Kuhinja je bila zaradi njenih kuharskih mojstrovin in vonjav vedno osrednji prostor v hiši, kjer so se družinski člani najraje zbirali ob praznikih. Tu se je gibala popolnoma usklajeno; tudi kadar je zasanjano zrla skozi velika kuhinjska okna na vrt in premišljevala, je do potankosti natančno vedela, kje ima spravljene stvari in kaj je še treba storiti.

Ravno zaradi tega si je med kuhanjem lahko privoščila klekljanje. Tomažek si je želel, da bi ji bil nekoč podoben. Želel si je celo poskusiti klekljati. Kako težko pa je voditi niti po narisanem vzorcu? Zagotovo bi mu takoj uspelo! Toda le kako naj jo vpraša, če lahko poskusi? Klekljanje vendar ni za tako velike fante. Ne bi prenesel, če bi ga Ana s tem izgovorom zavrnila in se mu posmehovala.

Le kaj mu je? Njegova stara mama je vendar drugačna! Zagotovo ga bo razumela. Kaj pa lahko izgubi, če jo kar direktno vpraša?