Kako je Tomažek izvedel več o idrijski čipki.

Tomažek je iz kuhinje sledil starima staršema v dnevno sobo. Ana je počivala na kavču z ledenim obkladkom na desni roki. Vsakič, ko je njen nežni obraz preletela sled bolečine, je Tomažek začutil obžalovanje. »Oprosti, Ana. Tokrat sem ga resnično polomil,« se ji je opravičil. Pričakoval je grajo, a Ana nanj ni bila jezna: »Ne sekiraj se za stvari, na katere nimaš vpliva. Padla sem zaradi lastne neprevidnosti- tudi meni je že kdaj prej kapala voda po tleh. Tomažek, pomisli- vsaka nesreča se zgodi z razlogom. Sedaj bom imela veliko več časa zate, saj ne morem klekljati in te lahko veliko naučim.«

Nežne Anine besede so bile dodatna spodbuda Tomažku pri odločitvi, da nikakor ne sme obupati in je razočarati. Toda še otrok bi opazil, da je prst v tem kratkem času še bolj otekel in da se Ana vse pogosteje zdrzne. Njegovo opažanje je potrdila z naslednjimi besedami: »Toda najprej moram k dežurnemu zdravniku, da pogleda, če je prst zlomljen.« Tomažek bi raje videl, da ji ne bi bilo treba poiskati zdravniške pomoči, saj bo zagotovo trajalo vsaj dve uri. Lahko jo počaka doma in se sprašuje ali gre za zlom ali zvin, lahko pa jo spremlja. »Grem s tabo,« je nazadnje sklenil.

V brezosebni in hladni čakalnici zdravstvenega doma je že čakalo par pacientov. Tomažek je prepoznal Anino prijateljico in nekaj bežnih znancev. V nasprotju z njegovimi predhodnimi pričakovanji pa čakanje vseeno ni bilo dolgočasno, saj je Ana znala zelo zanimivo pripovedovati.

»Kot že veš, sem začela klekljati že kot majhna deklica. Kljub težkim začetkom sem vzljubila klekljanje. Kot mlado dekle sem klekljala za Čipkarsko zadrugo in se nato zaposlila v podjetju Čipka. Brez rednega ali občasnega križanja klekljev se počutim kot riba na suhem, zato se mu nisem odpovedala niti po upokojitvi. Od prodaje čipk zaslužim res malo in če ne bi imela klekljanja v krvi, verjetno ne bi vzzrajala. Je pa res, da si z zaslužkom vseeno lahko privoščiva kak priboljšek, saj imava oba z Janezom bolj nizko pokojnino. Toda pojdiva od začetka... Te zanima, kaj mi je o idrijski čipki pripovedovala mama?«

Tomažek je navdušeno pokimal in se zatopil v preteklost, ki je prihajala iz Aninih ust: »Zaradi rudnika živega srebra je Idrija v 2. polovici 18. stoletja postala eno izmed klekljarskih središč. Zagotovo pa se je tudi tu klekljalo že vsaj sto let prej, saj se je klekljarsko znanje hitro širilo. Čipke, klekljane po vsej širini hkrati, so sprva krasile naglavne rute premožnejših kmetic ali se uporabljale v cerkvah. Ko so se spremenili časi in se je pojavil meščanski sloj, so se spreminjale tudi čipke, ki so sedaj krasile klobučke, oblačila in rjuhe meščank. Klekljarice so namreč ugotovile, da lahko čipke klekljajo tudi v več delih, jih povežejo s kvačkanjem in všijejo v blago. Inovativne Idrijčanke so razvile široki ris in ga klekljale le s sedmimi pari klekljev. In tako se je pojavila idrijska čipka, ki je kmalu postala tako aktualna, da so jo uporabljali celo mojstri risanja vzorcev na Dunaju. Te so kasneje klekljali na slovenskem, v Avstriji, na Češkem, Slovaškem ... Kljub temu pa so bile kvalitetno izdelane idrijske čipke do udeležbe na svetovnih razstavah razmeroma nepoznane v svetu. Nato pa klekljanje na idrijskem doživelo velik razmah. Moja mati je bila poklicna klekljarica v današnjem pomenu besede. Skupaj z rudarsko plačo očeta sta dobro zaslužila, vse dokler tržišča niso preplavile cenejše, strojne čipke.

Stanje je še poslabšala 1. svetovna vojna, ki je Idrijo za dolga leta priključila Italiji. Ker se tu široki ris ni dobro prodajal, so se klekljarice prilagodile po svoje. Sprva so klekljale podobne motive s širokim risom, le z manj pari, kmalu pa so inovativne idrijčanke razvile idrijski ris. Te čipke je lažje in hitreje klekljati, zato so bile cenejše.

Tik pred drugo svetovno vojno sem prišla na svet jaz. Si lahko predstavljaš, da je moje prve čipke mama prodajala sama, saj ni želela, da jo ogoljufa kakšna krošnjarka? Šele par let po 2. svetovni vojni se je prodaja ponovno zgostila na enem mestu- v čipkarski zadrugi, kasneje pa njenih naslednicah. Ko si se rodil ti, so se ponovno pojavila posamezna manjša zasebna podjetja s čipkami.

Dandanes je vedno več klekljaric, ki same narišejo vzorec in nato sklekljajo čipko. Prepričana sem, da bi velik in izvozno naravnan trgovec, idrijsko čipko ponovno lahko dvignil na višji nivo. Je pa res, da bi istočasno moral najti rešitev za njeno uporabo v splošni oblačilni kulturi, če bi želel močno dvigniti povpraševanje. Domnevam, da se bodo do takrat čipke v manjšem obsegu prodajale za protokolarna in druga darila, kot nakit, okraski ...«

Anine spomine in predvidevanje je prekinil klic medicinske sestre, ki jo je poklicala v ordinacijo. Tomažek pa je čas izkoristil za premišljevanje o vsem, kar je izvedel tisti dan.