Še sreča, da so ga prvi jutranji žarki rešili oklepa nočne more. Zanimivo, toda grozeče sanje ga niso prestrašile. Nasprotno. Ko je Ani pri zajtrku pripovedoval o njih, je bil vedno bolj prepričan, da mu podzavest sporoča, da ga klekljanje ne bo nikoli več izpustilo iz svojih krempljev. V življenju bo še veliko sklekljal, zato mora čimprej osvojiti čimveč različnih tehnik. Pričel bo takoj po zajtrku.

In res. Po uri in pol intenzivnega učenja ravnega slepega risa- mimogrede, ta mu je šel odlično od rok- se je Tomažek še vedno sklanjal nad bulo in vedno bolj užival v glasbi klekljev. Ana ni mogla verjeti svojim očem in se je spraševala, kako dolgo bo njegovo navdušenje v resnici trajalo. »Pričeti moram s kuho,« je nazadnje ogovorila Tomažka, »ti pa pojdi malo na zrak. Ko boš želel, mi povej in se bova naučila sukani ris.«

Tomažku se je predlog zdel nezaslišan: »Za to bo čas pozneje! Prosim povej mi korake za sukani ris.« Čeprav se ji ideja ni zdela najpametnejša, se ji ni ljubilo pregovarjati z vnukom. Ga bo že minilo, ko bo pravi čas, si je mislila in mu sproti pravila, kaj mora početi.

Čez slabe pol ure in približno dveh centimetrih sklekljane čipke je v kuhinjo prišel Janez. Tomažek je bil zadovoljen s svojim napredkom. Znal je korake sukanega risa, trikrat pa mu je tudi uspelo zakvačkati. Vse do trenutka, ko je Janez pogledal preko Tomažkovih ramen in je vkvačkal navpičen, namesto tekoči klekelj ... »Ojoj. Ana, kaj naj naredim?« Kar med izbiranjem sestavin za kosilo, mu je svetovala: »Potegni en, nato drugi klekelj, da se kvačkanje razrahlja, nato odkvačkaj.« Janez ji je z druge strani kuhinje pokimal in dodal: »Zakvačkam-odkvačkam; se povežem z drugimi-ali pa ne. Ja, ja. V staroveškem Babilonu so se vodje karavan za časa Hamurabija povezovali in skupno pokrivali škode zaradi roparskih napadov nanje. Takrat še niso poznali zavarovanja v današnjem pomenu besede. Tako resnično- povezovanje lahko prinese veliko dobrega, če pri tem ne gleda vsak le na svojo korist ...«

Tomažek je bil na koncu z živci. Pri odkvačkanju je vse skupaj le še bolj zapletel. In kaj za vraga je pomenilo zadnje Janezovo modrovanje? Mar nima nobenega dela okrog hiše? Po nekaj neskončno dolgih minutah kukanja čez rame in vedno pogostejšem modrovanju, je Tomažku končno postalo jasno, da bo danes Janez skuhal kosilo po Aninih navodilih. Če bo želel imeti mir, se bo sam moral premakniti drugam. Še dobro, da Tomažek ni vedel, kako močno se Janez napreza, da bi ga končno prepodil na svež dopoldanski zrak zadnjih poletnih dni. Tomažek je na skrivaj odnesel bulo s sabo na senčno stran hiše k reki in tam nadaljeval s klekljanjem.

Ko bi Janez vedel, da se bo Tomažku pripetila nova nezgoda, ki bo vodila v slabe odločitve, ne bi bil tako nadležen s svojimi komentarji.