Človeška neumnost je neskončna. Pomanjkanje znanja in izkušenj v kombinaciji s prepričanjem v lastni prav običajno prinesejo več slabega kot dobrega.

Če bi Tomažka med kosilom vprašali, kaj je na mizi, bi le čudno pogledal. Zavedal se je, da se prehranjuje, a njegove misli so tavale v popolnoma drugem svetu. Od Ane je izvedel, da bulo sestavlja žagovina, ki mora biti popolnoma suha. V sredini ima običajno zataknjeno leseno palico zaradi večje trdnosti. Okrog obeh pa sta dve plasti močnejšega blaga- prva močno obdaja žagovino in daje obliko buli. Druga pa je ohlapna, da z njo lahko učvrstiš vzorec. Če je torej pogoj popolnoma izsušena žagovina ali je bulo sploh možno posušiti, se je spraševal? Kaj, če znotraj kljub temu postane plesniva ali pa začne les trohneti? Bolj kot je razmišljal, bolj mu je bilo jasno, da bi bilo najbolje kupiti novo bulo in zgolj zamenjati zgornjo tkanino. A na internetu je pravkar preveril, da bule stanejo 20 evrov ali več, teh pa nima. Mora najti boljšo rešitev, MORA!

Oči je imel uprte v Ano, kot bi ona lahko rešila njegovo uganko, vendar v resnici ni opazil, da sedi pred njim. Zdelo se mu je, da ga nekaj sprašuje in vso voljo je moral preusmeriti v to, da jo je razumel. »Kako si preživel dopoldne?« ga je spraševala. Kako je preživel preostanek dopoldneva? Mokro, otečeno, osramočeno. »Bilo je super, igral sem se pri hiški na drevesu, nekajkrat zaplaval v tolmunu, nato pa si poklicala za kosilo. Aja, in pičila me je osa.« In po nesreči sem uničil tvojo bulo, je vse kričalo v njem, vendar si tega ni upal izreči na glas.

»Bova po kosilu pričela z idrijskim risom? Si že končal sukanega?« Ani se je sicer zdel nekoliko odmaknjen, kljub temu pa vanj ni silila, saj se vsakdo zasanja sem in tja. A Tomažka so besede streznile. Njegovi možgani so iskali rešitev iz zagate. Uspelo mu je sestaviti skoraj običajen odgovor, ki bi ga dal v normalnih okoliščinah: »Joj, ali lahko po kosilu še malo plavam v tolmunu in se igram pri hiški? Sukani ris sem dokončal, a bi mi prav prišlo malo počitka. Tako je vroče.«

Ana, ki ni posumila, kaj se dogaja s Tomažkom, je bila z odgovorom zelo zadovoljna, saj jo je skrbelo, da je vnuk za klekljanje poprijel preveč zagrizeno in ga bo zasovražil prej kot v tednu dni. A slednji njenega odobravajočega pogleda ni opazil, saj je v tistem trenutku našel pravo rešitev: zamenjal bo zgornji tkanini na bulah, nato bo odstranil še spodnjo tkanino in razprostrl mokro žagovino na prepišnem in vročem podstrešju, kjer bo suha v dveh ali treh dneh. Ana ne more klekljati, zato ne bo nič opazila. »Točno tako bom naredil!« se je razveselil. Ojej, je to res povedal na glas, se je vprašal, ko si je prislužil njen radovedni pogled.

Žvižgajoč in lahkotnejšega koraka se je po kosilu odpravil nazaj proti hiški na drevesu, saj ga je težila le še manjša težavica. Kaj bo naredil z razmočenimi kleklji in sukancem? V primerjavi z razrešitvijo težave mokre bule se mu je rešitev ponujala kot na dlani. Sukanec bo odvil s klekljev in posušil na soncu. Še dobro, da se ti med kotaljenjem bule niso odtrgali in izgubili v reki!

Ker je sedaj imel rešitev tako za zamenjavo mokre bule s suho kot tudi sušenje sukanca, je lahko spet razmišljal o klekljanju. Komaj je čakal, da bo zaključil sukani ris (hmm... ali bo z mokrimi kleklji težavneje?), ga odpel z bule in posušil na soncu. Ko bo Ana videla, kako lepo čipko je sklekljal, se bosta naučila še idrijski ris. Bil je skoraj srečen. Ni pa se mogel znebiti zle slutnje, da vseeno nekaj manjka. Saj je na vse pomislil, mar ne? Kmalu mu je postalo jasno, kaj ga moti. Preprosta beseda: ODPEL. Odpel z bule. Na pol sklekljan srček, s katerim se je Ana pred padcem tako trudila, je bil še vedno na buli!

Kaj naj stori z na pol sklekljano dragoceno čipko na drugi buli? Verjetno jo lahko ponovno pripne na drugo bulo. A kaj, če se podre? Tih glasek v njegovi glavi ga je svaril, da še ni prepozno. Še vedno lahko prizna Ani svojo nerodnost in vse se bo uredilo. Toda ne. Odločil se je in za odločitvijo bo stal. Ne bo še tretjič v dveh dneh razočaral Ane.

Ni minilo četrt ure, ko je na leseni ograji v bližini gozda v lahnem vetriču že nežno valovila zgornja tkanina s poškodovane bule. Zraven nje je na pripekajoče sonce odložil še odvit sukanec ter dokončano čipko sukanega risa. Nekoliko se je skrčila in nagubala, a to se zagotovo lahko popravi. Na tako vroč dan ga je osvežilni tolmun nenadoma tako privlačil, da je lahko razmišljal le še o plavanju. Še malo, pa se mu bo res lahko prepustil brez krive vesti.